Bilo je čudovito jutro poznega poletja. Sonce je sijalo, žito se je pozibavalo v vetru, in škrjanček je pel na jasnem modrem nebu.
Vse je bilo videti veselo, celo jež, ki je stal pred svojimi vrati in mrmral ježevo pesem, medtem ko je njegova žena oblačila otroke znotraj. Čez nekaj časa se je odločil, da se sprehodi do Velikega nagnjenega travnika, kjer je trava rasla gosta in so bili hribi strmi.

Ni šel daleč, ko je srečal zajca, dobro znanega na travniku po svoji hitrosti in ostrem značaju.
"Dobro jutro," je vljudno rekel jež.
Zajec ga je komaj pogledal. "Kaj počneš na polju tako zgodaj?" je vprašal.
"Sprehod za užitek," je odgovoril jež.
Zajec se je zasmejal.
"Za užitek? Mislim, da potrebuješ vse svoje krive noge, da prideš iz enega kraja na drugega."

Besede so prizadele ježa, saj ni maral, da bi ga sodili po njegovih nogah bolj kot po čem drugem.
"Ali res verjameš, da so tvoje noge boljše od mojih?" je vprašal.
"Seveda so," je ponosno rekel zajec.
"Potem pa poglejmo," je rekel jež. "Če se dirkava od vrha tega strmega hriba do Vrbe spodaj, verjamem, da bom zmagal."
"Dirka?" se je zasmejal zajec. "Zelo dobro. Če zmagaš, ti dam svetel nov zlatnik."
"Dogovorjeno," je rekel jež. "Vrnil se bom po zajtrku."

Doma je jež povedal svoji ženi o dirki.
"Si prepričan?" je vprašala gospa Jež. "Zajec je najhitrejše bitje na travniku."
"Hitro je," je mirno rekel jež, "ampak misli le na tek. Ni pomislil na hrib. Trava je visoka in spolzka od rose, in naklon daje prednost drugi poti. Pridi in glej s ciljne črte."

Jež se je vrnil na vrh hriba, kjer je čakal zajec, ki je raztezal svoje dolge noge.
"Pripravljen na poraz, mali sprehajalec?" je rekel zajec z nasmehom.
"Pripravljen sem," je odgovoril jež.
Postavila sta se na vrh hriba. Zajec je štel: "Ena, dve, tri, gremo!" in stekel naprej v visoko travo.

Zajec je kmalu ugotovil, da je tek težji, kot je pričakoval. Dolgi listi detelje so se mu zapletali okoli gležnjev, in moral je dvigovati noge visoko pri vsakem koraku.
Jež sploh ni poskušal teči. Sklonil je brado, potegnil noge k sebi in se zvil v tesno, bodičasto kroglo.
Hrib je bil strm in trava spolzka, in kmalu je začel gladko kotaliti se navzdol.

Zajec se je ozrl nazaj, pričakujoč, da bo videl ježa daleč zadaj. Namesto tega je videl okroglo rjavo obliko, ki je hitela mimo njega, poskakujoč in se vrtela hitreje z vsakim obratom.
"To ne more biti prav," je zajec zavpil, tekel je, kolikor je mogel.
Toda bolj ko se je trudil, bolj utrujen je postajal. Jež se sploh ni utrudil. Hrib ga je hitro nosil, in pridobival je hitrost z vsakim metrom.

Z mehkim udarcem je jež dosegel ravno tla na dnu hriba. Razvijal se je in si obrisal prah s plašča ravno takrat, ko je prispel zajec, ki je težko dihal in z velikimi očmi od presenečenja.
"Tukaj sem," je rekel jež, stoječ pri Vrbi.
Zajec je strmel v neveri. Teči je moral z vso svojo močjo, a tisti, ki ga je zasmehoval, je prispel prvi.

Zajec je sedel na travo, utrujen in zamišljen, in priznal, da je izgubil.
"Tvoje noge so dobre za tek," je prijazno rekel jež, "ampak vsaka pot daje prednost drugačnemu načinu gibanja, saj ni lepo smejati se drugemu popotniku."
Zajec je izročil zlatnik z naklonom spoštovanja. Jež je poklical svojo ženo, in skupaj sta se zadovoljna odpravila domov, medtem ko je zajec ostal zadaj, tiho razmišljajoč o hribu.